Območje okoli antičnega mesta Butrint v južni Albaniji ni le dom številnih globalno ogroženih vrst, temveč ima tudi bogato kulturno zgodovino, kar opravičuje njegovo imenovanje na UNESCOV Seznam svetovne dediščine. Nacionalni park obsega veliko raznolikost naravnih, polnaravnih in umetnih habitatov, kot so sladkovodna močvirja, trsje, sredozemski gozdovi in makija, orna zemlja, terasasti nasadi sadnih dreves, obalne vode s kamnito in peščeno obalo, odprta halofitska zemljišča itd. Ti habitati nudijo zavetišče številnim vrstam živali in rastlin, vključno z vrstami globalnega in regionalnega pomena, zaradi katerih je področje Butrinta eno najpomembnejših območij za biotsko raznovrstnost v Albaniji.
|
| Butrint, arheološko najdišče |  |
Starodavno mesto Butrint je bilo prvič razglašeno za kulturni spomenik leta 1948; leta 1999 je prišlo na UNESCOV Seznam svetovne dediščine, leta 2003 pa je mokrišče, vključno z delom lagune ter obalnega področja Butrinta, rtičem Stillo, prišlo pod okrilje Ramsarske konvencije, proglasili pa so ga tudi za Nacionalni park (kategorija II v sklopu IUCN kategorizacije upravljanja zaščitenih področij). Zaradi njegovega pomena za ohranitev arheološke in zgodovinske dediščine, je bil leta 1992 Butrint uvrščen na UNESCOV Seznam svetovne dediščine. Kulturni pomen pokrajine ter arheološkega okolja je bil priznan s povečanjem območja, uvrščenega na seznam, na 2900 hektarjev.
Naravni park ButrintPark je izrednega pomena za ohranitev globalne biotske raznovrstnosti, saj tam živi 16 ogroženih rastlinskih in 14 globalno ogroženih živalskih vrst. Področje mokrišča je bilo oblikovano s tektonsko laguno, ki obsega 1600 hektarjev; Butrintsko jezero je obdano z gozdnatimi hribi, gorami, sladkovodnimi in slanimi močvirji, s kanalom Vivari pa je povezano s krfsko morsko ožino. V povprečju je „jezero“ 14 metrov globoko (največ 22 metrov), naravni kanal Vivari pa je širok do 100 metrov. Arheološki ostanki Butrinta so del naravne gozdne pokrajine s kompleksnim ekosistemom, ki je odvisen od bližnjega sladkovodnega jezera Butrint ter kanala Vivari, ki odvaja vodo iz jezera v Jonsko morje. Prav ta kombinacija zgodovinskih spomenikov in naravnega okolja daje Butrintu njegov edinstven pečat pokrajine s spomeniki, ki so bili priljubljeni že v času, ko so jih obiskovali turisti z Anglije na svojem velikem popotovanju po celini v 18. in 19. stoletju.
|
V območju Butrinta se nahaja 16 ogroženih rastlinskih vrst, vključno z Agrimonia eupatoria, Capparis spinosa ter Laurus nobilis. Na tem področju lahko prav tako opazimo 12 redkih vrst kot so Alkano corcyrensis SE in Limonium anfracium ter štiri manj znane vrste, kot je Scabiosa epirota. Park nudi zavetje vrstam, ki so ogrožene na globalnem nivoju (dve kritično ogroženi vrsti, dve ogroženi ter deset ranljivih vrst), kot sta Rhinolophus ter Myotis. Butrint vzdržuje 17 % albanskih vrst; park je še posebej impresiven, kar se tiče dvoživk, plazilcev, ptic in sesalcev (vključno z volkom), prav tako pa je to edino mesto v Albaniji, kjer živijo rana epirotica, testudo marginata, eryx jaculus in podarcis taurica jonica. Butrintski zaliv ter močvirje Vrina sta za ptice pomembna, saj se tam krmijo in najdejo zatočišče. V zimskem času jate vodnih ptic uporabljajo plitve vode, med njimi pa so evropski škurh, rdečenoga raca, sivi deževnik in priba. V letu 2003 je to mednarodno pomembno mokrišče prišlo pod okrilje Ramsarske konvencije.
Legende ter zgodovina ButrintaButrint je mikrokozmos mediteranske zgodovine, ki predstavlja vzpon in padec velikih imperijev, ki so prevladovali v regiji. Danes je to amalgam spomenikov, ki predstavljajo več kot 2000 let dolgo obdobje, ki se začenja s helenističnimi templji iz 4. stoletja pred našim štetjem, sega pa do turških obrambnih utrdb iz zgodnjega 19. stoletja. V skladu s klasično mitologijo so Buthrotum ustanovili izgnanci, ki so bežali po padcu Troje. Ob njihovem prihodu je Priamov sin Helenus žrtvoval vola, ki se je ranjen le s težavo prebil na kopno, kjer je umrl na plaži.
|
| Butrint, arheološko najdišče | To so ljudje interpretirali kot dobro znamenje ter to mesto poimenovali Buthrotum, kar pomeni „ranjeni vol“. Vergilijeva epska pesnitev Eneida opisuje, kako je Eneas na svoji poti v Italijo obiskal Butrint. Rast Butrinta in njegovo zgodnjo slavo moramo pripisati svetišču, posvečenemu bogu medicine Asklepiju, ki je bilo ustanovljeno v 4. stoletju pred našim štetjem. Svetišče je stalo na južnem pobočju hriba, na katerem se je nahajala akropola. Verniki so hodili v svetišče, da bi ozdraveli, pri tem pa so puščali simbolična darila in denar bogu ter njegovim duhovnikom. Svetišče je tako odigralo ključno vlogo pri nastanku in širjenju mesta, sveto moč butrintske vode pa so občudovali, dokler je obstajalo mesto. Nimfe, ki so jim posvetili več spomenikov na izvirih, so naravna božanstva, ki so še posebej povezana z vodo. Kaže, da je bilo čaščenje nimf še posebej priljubljeno okoli Butrinta, kar je povsem razumljivo glede na njegove tesne povezave z vodo. V bližini Konispolija, južno od Butrinta, so odkrili tudi jamo z več votivnimi figuricami. Do 4. stoletja pred našim štetjem je Buthrotum pridobil na pomembnosti, okoli leta 380 pred našim
|
štetjem pa je bilo naselje utrjeno z dolgim novim obrambnim obzidjem s petimi vrati, ki je obdajalo površino štirih hektarjev. Leta 228 pred našim štetjem so v mestu zavladali Rimljani, v 1. stoletju pred našim štetjem pa je mesto postalo del province Makedonije. Julij Cezar je ustanovil kolonijo ter tam naselil svoje veterane okoli leta 45 pred našim štetjem, cesar Avgust pa je podvojil tako velikost mesta kot število rimskih naseljencev v njem. Med novo zgrajenimi stavbami lahko najdemo akvedukt, kopeli, hiše ter nimfeum. V 3. stoletju je potres razdejal velik del mesta, kar je pomenilo začetek njegovega počasnega, vendar nepretrganega propada. V zgodnjem 6. stoletju je Buthrotum postal škofijski sedež, na novo pa je bila zgrajena velika krstilnica, ena največjih paleokrščanskih zgradb tega tipa. Do 12. stoletja so v mestu vladali Bizantinci, zatem pa je mesto večkrat menjalo vladarje, ker je bilo na strateški točki na jadransko – jonski morski poti. Do leta 1912, ko je Albanija postala neodvisna, so mesto oblegali tako Benečani (do leta 1796) kot Turki.
|
| Butrint, krstilnica |  |
Helenistični Butrint – gledališčeGledališče v Butrintu je bilo naslonjeno na pobočje hriba z akropolo, ki gleda na Vivari kanal. Uporaba naravnega naklona hriba pri gradnji gledališča je ponudila praktično rešitev za prostor s sedežnimi mesti, kar je obenem skupna značilnost antičnih grških gledališč. Prvo gledališče je bilo verjetno manjših dimenzij. V 3. stoletju pred našim štetjem so gledališče povečali tako, da se je sedežni prostor (cavea) razširil vse do stavbe zakladnice. Razpored sedežev je bil hierarhičnega tipa; sedeži, ki so bili najbližje odru, so bili rezervirani za najbolj prominentne meščane. V butrintskem gledališču je bila prva vrsta sedežev opremljena s podnožniki in okrašena z lepimi levjimi tacami, medtem ko so bili od odra bolj oddaljeni sedeži v obliki enostavnih blokov.
|
Predstave se niso odvijale na ravnem okroglem prostoru (orkester), temveč na dvignjenem odru (scaenae frons). V rimskem obdobju je bila stavba z odrom močno predelana in je postala bolj globoka ter visoka vsaj dve nadstropji. Vse tri velike odprtine, ki so vidne danes, so bile bodisi vhodi ali izhodi za nastopajoče igralce, v nišah pa je bilo obilje skulptur. Prav tako je bil v rimskem obdobju povečan avditorij, da bi lahko sprejel naraščajoče število prebivalcev mesta. Hodniki, ki so z obeh strani odrske stavbe vodili v gledališče, so bili obokani. Še vedno ni znano, kdaj je gledališče prenehalo delovati, vendar se je to verjetno zgodilo v obdobju pozne antike, kot drugod v sredozemskem svetu. Vsekakor se zdi, da je bil proces rušenja tega objekta dolgotrajen, isto pa velja za uporabo tako pridobljenega materiala v sekundarne namene.
|
| Butrint, obrambni stolp |  |
Zgodnjekrščanski Butrint – krstilnicaV 5. stoletju našega štetja je krščanstvo v Butrintu cvetelo, mesto pa je imelo svojega lastnega škofa. Krstilnica, ki je bila sezidana v drugi četrtini 6. stoletja, je bila morda delo mojstrov iz bližnjega Nikopolisa. Italijanska arheološka misija jo je odkrila leta 1928. Po velikosti je to druga krstilnica v Vzhodnem rimskem cesarstvu, največja je seveda tista v sklopu Hagije Sofije v Carigradu. Vsak vidik tako arhitekture kot dekoracije (mozaik na tleh) krstilnice simbolizira krstni obred, z bolj oddaljeno fontano, ki predstavlja izvir večnega življenja. Izredni večbarvni talni mozaik krstilnice v Butrintu predstavlja najpopolnejši in najbolj
|
kompleksen talni mozaik med še ohranjenimi krstilnicami iz tega obdobja. Celotni vzorec na tleh je iz sedmih trakov, ki krožijo okoli krstilnega bazena v središču. Skupaj z osmim trakom predstavljajo krščansko številko, sinonimno za odrešenje in večnost. Pozornost obiskovalca, ki prečka prag glavnega vhoda, se usmeri na dva velika pava v vitici, ki raste iz velike vaze. Pava simbolizirata raj ter nesmrtnost, vaza in grozdje pa evharistijo in Kristusovo kri. V srednjeveškem obdobju je bila zgradba precej spremenjena s kamnitimi stebri ter novo polkrožno apsido. Po talnem mozaiku so postavili kamnite plošče. Drugod po mestu so do sedaj odkrili še osem cerkva, najbolj zanimiva je tista, ki se nahaja na ravnini nasproti Vivari kanala.
|
 |
Butrint v zgodnjem novem veku – beneška trdnjavaV 14. stoletju so Benečani zgradili trdnjavo na vrhu hriba, ki se nahaja na zahodnem koncu širokega ravnega prostora antične akropole. Glavna srednjeveška zgradba v Butrintu – grad na akropoli – je v veliki meri rekonstrukcija iz tridesetih let prejšnjega stoletja: veliki stolp v peterokotnem prostoru z zidovi opremljenimi s strelnimi linami. Vendar pa nam deli prvotnega zidu, skupaj s skico, ki jo je izdelal Edward Lear leta 1857, in fotografijami, ki jih je izdelal italijanski arheolog Luigi Maria Ugolini v dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, posredujejo močno prvotno obliko trdnjave z visokimi stolpi ter sosednjimi grajskimi dvorišči. S trdnjave je bilo mogoče nemoteno opazovati krfsko ožino ter Vivari kanal. Starejše zgradbe so podrli, da bi tako naredili prostor za nov grad, ki je bil sprva utrjen in ograjen prostor s stolpi ter enim osrednjim grajskim stolpom z dvemi nadstropji. Pozneje so v sklopu ograjenega prostora sezidali še drugi stolp (znan samo iz Ugolinijevih zapisov), ki je mogoče služil kot rezidenca graščinskemu oskrbniku. Stolp so v tridesetih letih prejšnjega stoletja Italijani preuredili v stanovanje za arheologe, ki so delali na tem najdišču, uredili pa so tudi majhen muzej. Butrintski muzej, ki se nahaja znotraj obnovljenega gradu na akropolskem hribu, je bil prenovljen in ponovno odprt leta 2005, sedaj pa v modernih in elegantnih prostorih omogoča vpogled v bogato in zapleteno zgodovino mesta. S pomočjo ilustracij, ki so bile posebej naročene, ter arhivskega materiala si lahko v muzeju ogledamo zgodovino Butrinta kot mikrokozmosa sredozemske zgodovine, tesno povezanega z lokacijo znotraj lagunske mikro-regije in krajine.
|
Evropska unija je sestavljena iz 28 držav članic , ki so se odločile postopno povezovati svoja znanja, potenciale in usodo. V obdobju širitve v trajanju 50 let so skupaj izgradile območje stabilnosti, demokracije in trajnostnega razvoja, pri tem pa so ohranjale kulturno raznolikost, strpnost in osebno svobodo. Evropska unija se posveča deljenju svojih dosežkov in vrednot državam in narodom zunaj svojih meja.
